Sivo.

Valencia se je odločla, da bodo njene nedelje mračne in čudne. Sprehod na začetek Rio Turia - Parque de Cabacera - se je zdel odlična ideja ... dokler ni začelo deževat.

... love? NO!

Sem se preselila sem ravno pravi čas. ;) Ta teden se je namreč odvijal Valencia Disseny Week (VDW) - torej cel kup zanimivih razstav* in drugih dogodkov, povezanih z oblikovanjem. 

From Valencia With Design je razstava o Valencianskem oblikovanju po svetu. Razstavo so lani zasnovali in grafično oblikovali v Yonoh - studiu, kjer trenutno preživljam večji del svojih delovnih dni. :) Koncept je bil na enostaven in čitljiv način predstaviti dela oblikovalcev iz Valencie ter jih umestiti na zemljevid sveta. Zastavice namenoma spominjajo na označbe "osvojenih območij", barvno pa so povezane z ozadjem posamezne razstavne točke. Ob vsakem predstavljenem izdelku je tudi navedena oddaljenost kraja naročnika od Valencie. Katalog razstave je bil zasnovan v majhnem formatu - kot potni list, ki obiskovalca vodi na potovanje (slednje pravi spletna stran). 

Tudi sama postavitev razstave sledi konceptu. Že takoj ob vstopu je obiskovalec soočen s celotno situacijo - zemljevidom z zastavicami - brez kakršnegakoli ovinkarjenja. V neposrednem nadaljevanju so predstavljeni avtorji s povzetkom sodelujočih in nagrajenih del. Potem pa te razstava kar sama od sebe pelje naprej. :)

Ideja je, da bi se From Valencia with Design selila po svetu. Umestitev na letošnji lokaciji se mi zdi še posebej posrečena. Vhodna avla Museu de Belles Arts je krožne oblike, na vrhu pa jo zapira modra kupola z "zvezdami". Slikarska dela, ki obdajajo razstavo, izhajajo iz obdobja pred kakšnimi tristo do štiristo leti. V popolnem kontrastu z oblikovanjem, ki je sodobno, aktualno in ni samo razstavljeno, ampak je aktivno, se uporablja - torej je v vsakem pogledu diha "tukaj-in-zdaj". 

Debata z včerajšnje otvoritve je bila tudi v duhu oblikovanja. Carles, moj sodelavec/šef, je na lep način strnil modre misli: "Meni je všeč grafično oblikovanje. Ker je hitro. Sicer za projekt lahko rabiš veliko časa, ampak rezultat vidiš takoj. Če ti ne ustreza, ga spremeniš. Pri industrijskem oblikovanju je bistveno drugače. Traja lahko tudi celo leto, da prideš od skice preko makete in prototipa do dejanske izdelave predmeta." Kaj pa v primerjavi s krajinsko arhitekturo? Skiciraš zunanjo ureditev. V autocadu določiš točno lokacijo drevesa. Ga potem lahko daš tudi v photoshopu na fotografijo situacije. Potem čakaš, da ga zasadijo - ampak je takrat še majhen in neugleden drevček. In potem traja še vsaj kakšnih pet do deset let (ali celo četrt stoletja), da zraste v pošteno in imena vredno drevo.

Ah, ja.

Ma jaz mam rada parke IN dizajn!

*Sem imela priliko prisostvovati na nekaj otvoritvah razstav. Kar se tega tiče, so Slovenci in Španci približno na istem. :) Gužvajo se povsod, kjer se lahko dobi nekaj zastonj za pojest in spit. Tukaj je to paella, ovviamente, in uradna pijača VDW, pivo Turia (nom nom). 

Včeraj je tukaj deževalo.

Ja. Sem bila kar malo presenečena, če ne celo šokirana. Tudi to se lahko zgodi v Valenciji? Vsekakor smo s cimri izkoristili sivo popoldne za nekaj bistveno bolj pisanega. Razstava o pop idolih v MuVIM. Zakon glasbena podlaga in cel kup coverjev vinilk in plakatov za koncerte. S super vintage grafikami. Kul.

Po dobrih osmih dneh, ko sem se igrala turista, je minil moj prvi uradni delovni teden. Malo manj se sprehajam (in posledično manj fotografiram) in malo več gulim stol, tipkovnico in svinčnike tukaj: Yonoh. Kljub relativno intenzivnih dnevih imam še vedno (in vedno bolj) občutek, da Špance preveva neke vrste sproščenost, ležernost, "ah-saj-bo"-attitude. V vsem kar počnejo. Kar pa ne pomeni, da stvari ne bi počeli zavzeto in s strastjo.

Urniki so tukaj opcija (mogoče tudi malo zaradi tega, ker delamo v oblikovalskem studiu). Ponedeljek - no, počasi bomo naštudirali, kaj imamo za naredit ta teden. Petek - delamo samo dopoldan, ker - jasno, da ne moreš it utrujen v vikend! Vmes še otvoritev razstave/koncert, dan po tem pa eksplicitno (po šefovih navodilih) začnemo delat pozneje. In to, kar bi bila v Sloveniji videt zelo zapeta "žurka s šefom", tukaj izpade najbolj sproščeno kar se da. Vključno s spoznavanjem mujeres od sodelavcev. In brez kakršnegakoli prisiljenega nasmihanja, pogovorov o vremenu in modrega kimanja. Ampak s pivom.

Španci se ljupčkajo. Vedno. :) Tudi če so se videli zjutraj v službi in se bodo naslednje jutro spet. Ali pa če te vidijo prvič v življenju. Če jim po vljudni srednjeevropski navadi kdo poda roko, ne vejo točno, kaj bi z njo počeli, in jo potem rahlo negotovo primejo in na kratko opravijo s to neprijetnostjo (torej sem se odvadila tega).

Tako kot so urniki fleksibilni (malenkost tudi za metro!), se po podobnem principu (ne)upoštevajo pravila. Poštar prinese paket za cimro, in ko po hitrem postopku ugotovi, da punca živi na našem naslovu, ampak je samo trenutno fizično odsotna, se suvereno odloči "No, saj potem lahko tudi ti podpišeš."  Prav tako so barve na semaforju zgolj predlog. Predvsem ponoči. In seveda so tam zaradi tega, da ne bi bilo vse preveč črno-belo.

Španci tečejo. In telovadijo. Ali se kako drugače ukvarjajo s športom. Vse to sicer prinaša marsikatere lepe razglede, vendar istočasno tudi slabo vest, ko jaz v parku na soncu (medtem ko mimo mene ljudje tečejo) zabadam vilice v kosilo (no, še vedno raje plavam in sem današnje dopoldne izkoristila za to - juhu!).

V štirinajstih dneh nisem še srečala nekoga, ki bi bil zelo siten ali zelo jezen ali kako drugače negativno nastrojen (no, razen kakšnega nevrotičnega šoferja, ki rad trobi). Ne vem, ali je to posledica količine sonca, bližine morja ali česa tretjega. :)

Enako kot Valencians funkcionirajo, na isti način tudi govorijo. Brez ostrih glasov, močnih RRR-jev in definiranih koncev besed, ampak rahlo razvlečeno, mehko, melodično (in dostikrat še vedno prehitro, da bi vse razumela).

Bona nit! 

Morje, morje, morje! In slan zrak. In sonce. In Španjolci, ki glumijo, da je skoraj poletje in igrajo odbojko na mivki. Juls je nekoč rekla, da je bosonogi sprehod po pesku boljši od kakršnegakoli pedikerskega tretmaja. ;) Se bom kar strinjala. Čeprav namakanje nog v morju še zdaleč ni bilo tako "romantično", kot bi se na prvi pogled zdelo (morje je mrrrzzzlo + tukaj itak zmeraj vsaj malo piha, tako da je tista bunda potem bila čisto na mestu, poleg tega pa sem rabla še petnajst minut sedenja na soncu, da sem nehala smrkat). Aja, pa hvala tistemu, ki je pogruntal, da je zraven peščene plaže poleg tušev dobro dat une stvari za si umivat noge. Ker peska v čevljih pa res ne maram. Sploh če grem potem peš domov.

Klavnica. Nekdanja, s konca 19. stoletja. Zdaj športno kulturni kompleks. Sem tudi odplavala prvega španskega jurja (kljub obupnemu pomanjkanju kondicije). Olé!